Vse pravice pridržane. Copyright     2018 bojanratej

 (+386)040 250 147

Dolgi vrh 31, Laporje

Slovenija

NAROČITE SE NA E-NOVICE IN NIKOLI NE BOSTE ZAMUDI NOVOSTI

  • Facebook - White Circle

Domače drevesne vrste, ki so v uporabi pri nas

Pri svojem delu gledamo, da uporabljamo večinoma les iz slovenskega prostora. Sam obiskujem bližnje žage, kmete ali posameznike,  ki imajo na svojem dvorišču, posestvu ali v gozdu kakšno drevo, ki so ga morali požagat zaradi različnih vzrokov. V vsakem primeru ga pregledam, da je le to zdravo in čvrsto. Na bližnji žaga mi iz teh debel naredijo deske, ki se potem sušijo pri meni lepo pokrite pod streho, določen del pa obdržim v celem in jih kasneje uporabljam za struženje bovl, vaz, skled,.... Določene drevesne vrste uporabljamo samo za izdelavo kuhinjskih desk, spet druge pri ostalih izdelkih. Od spodaj si lahko preberete nekaj o drevesnih vrstah, ki jih uporabljam0.

Jesen

Jesen je drevo s pernatimi listi in trdim lesom. V naših gozdovih lahko najdemo mali jesen, veliki jesen in ostrolistni jesen. Uporablja za izdelovanje športnih pripomočkov in ročajev za orodja, je zelo elastičen in plastičen, iz njega se izdeluje furnir in je odličen za struženje. Drevo jesena zraste do višine 40m. Pri debelejših drevesih se rado pojavi tako imenovano "olivno srce", to je olivno obarvana sredica debla. Jesen je eden naših najbolj trdnih in žilavih lesov, še posebno jesenovina s širokimi branikami. Je rumenkasto bele do rdečkasto bele barve.

Bukev

V Sloveniji je bukev eden izmed najbolj razširjenih listavcev. Bukova rastišča obsegajo približno 70 odstotkov celotne površine Slovenije glede na potencialno naravno rastlinstvo. Bukev se odlično počuti nad 900 m nadmorske višine, kjer lahko zraste zelo visoko. Les bukve ima odtenke od bledo rumenkaste barve pa vse do rdečkasto rjave barve. Bukev lahko vsebuje "rdeče srce". To je rdeče obarvan les v notranjosti debla, ki nastane zaradi poškodb drevesa. Bukev se uporablja predvsem za pohištvo, furnir, talne obloge, iverne plošče igrače, drobno galanterijo. Dejansko je po svoji uporabnosti najbolj razširjena drevesna vrsta.

Hrast

Ima močno deblo in košato krošnjo. Pri gradnu zlahka ugotavljamo starost in celo to, kakšno je bilo vreme v posameznih letih njegove rasti. Raste predvsem v nižavju ter potrebuje globoka in vlažna tla. Uspeva na svežih, bazičnih tleh. Prenese tudi zmrzali. Je drevesna vrsta, ki ima izrazito rada svetlobo. Običajno zraste od 30 do 40 metrov visoko. Ob ustrezni negi in najmanj 120 let dolgi proizvodni dobi daje najvrednejši tehnični les. Znani je "slavonski" hrast, iz katerega izdelujejo sode, v katerih hranijo najboljše vrste vin in konjakov.. Les je zelo lahko obdelovati in je zelo obstojen.

Oreh

Drevo, ki daje z veliko in lepo oblikovano krošnjo naravnost veličasten videz, doseže starost tudi do 300 let. Njegovi plodovi so bili cenjeni že v stari mitologiji, simbolizirali so rodovitnost, sloves spolnega dražila pa so ohranili do danes. Orehov les je izredno kakovosten in zaradi vseh teh lastnosti je skoraj krivično, da drevo imenujemo zgolj navadni oreh. Deblo ima v mladosti tanko skorjo, ki z leti razpoka. Njegova barva je srebrno siva, zato ga včasih imenujemo tudi beli ali sivi oreh. Na naših tleh je že kakih 2000-3000 let, v Evropo pa so ga začeli širiti iz jugovzhodne Azije. Danes navadni oreh raste na vseh toplejših legah, ki so v okolici kmetij, največkrat v neposredni bližini kmečkih hiš in gnojišč. Posamično ga najdemo tudi v gozdu.

Javor

Javorji so v Evropi s šestimi samoniklimi vrstami takoj za vrbami in skupaj s hrasti naš najbogatejši drevesni rod. Gorski javor med vsemi vrstami javorja dočaka najvišjo starost. Debla so navadno ravna in močna, skorja pa, ki je v mladosti gladka, pozneje razpoka in se začne luščiti. Lubje močno odpada v obliki velikih luskastih plošč. Javor je z značilnimi peterokrpimi listi, ki spominjajo na razprto dlan, med najlaže prepoznavnimi drevesi. Gorski javor najpogosteje raste v gorskem in subalpskem pasu bukovih in mešanih gozdov, v nižjih legah ima raje senčna, v višjih pa sončna pobočja. Velja za polsvetloljubno vrsto. Pri nas ga najdemo na zgornji gozdni meji, kjer je veliko padavin. Sam praviloma ne sestavlja gozdnih sestojev tako kot na primer bukej, razen na rastiščih, ki so izrazito primerna za plemenite listavce.

Češnja

Kot sadno drevje jo gojijo tako rekoč na vsej severni polobli, marsikje pa jo sadijo tudi kot okrasno drevo. S svojim visokim deblom, ki ga obdaja lubje z izrazitimi prečnimi trakovi, je češnja prepoznavna že iz precejšnje razdalje. Prepoznavna in privlačna pa je tudi spomladi, med cvetenjem, ko jo prekirje kontrastna belina, in jeseni, ko vsa krošnja izžareva rumeno, nato rdečo barvo, dokler z odpadanjem listja počasi ne ugasne. Češnja se izogiba suhih rastišč, najlepše uspeva na svežih, bogatih in toplih rastiščih, najzahtevnejša pa je pri svetlobi. Senco prenese le v zgodnji mladosti, pozneje pa za rast potrebuje več prostora. Izredno hitro se odzove na dodajanje svetlobe v sestoju. Sprva raste zelo hitro, se pa tudi zgodaj izčrpa, že pri starosti 60 let navadno preneha rasti v višino in začne trohneti. S pozorno nego in pravilnim redčenjem lahko vzgojimo res lepa drevesa z ravnim deblom.

Vir: